SPOMINI V SPOMIN

(edinemu resničnemu prijatelju)

So dnevi, ki so namenjeni solzam, … ko se naučiš jokati za preteklostjo, ki je nisi znal dovolj ceniti, dokler je bila sedanjost.

Sedim ob tipkovnici, pišem, vegetiram, ko začutim znan dih … ko začutim prijazno, prijetno, globoko toplino, ki mi masira hipotalamus … zavem se, da mi z neke prastare kasete prepeva Jasna Zlokić Skitnico … zadnje darovanje nirvani, zadnjo pesem, ki se je priigrala mojemu najboljšemu prijatelju v srce …zadnje veliko doživetje ob skupnem poslušanju, ki nama je obema seglo v nostalgijo duše … zadnje, kar naju je še in že v času zrelosti družilo prav tako močno, kot naju je družila mladost, … Toni … prijatelj moj … redki stražar in pomnik mojega življenja … objem davne mladostne razposajenosti, iskrivosti in radoživosti še neskaljenega veselja …spomenik mladostnih travnikov, livad, žuborečih voda, razbitih kolen, raziskovanj, nebrzdanosti hrepeneče mladosti, večnih neumnosti bosih nog, ki so čutile pristnost narave …križišč, ki so naju vodila po različnih poteh osrečenja …

… v prsih me zaboli hladen nič pred eksplozijo, ko se zavem neponovljivosti prebujanja in želja … zametkov in začetkov ustvarjanja svojega čustvenega sveta, sokov, ki so tebe tako zgodaj zapeljali v lasten krog osamosvajanja … in ko se hkrati še močneje in zrelo zavem tvoje čustvene nežnosti in krhkosti, pripadnosti tistim, ki si jih ljubil …praznine in polnosti darovanja, ki te je nosilo v življenje in tisto malo sveta, s katerim si bil zadovoljen in srečen, dokler te hrepenenje po drugačnem in bolj popolnem ni zaneslo in odneslo … darovanja za ljubezen … darovanja za svoje … darovanja za ljubezen … darovanja za svoje … darovanja vsem razen sebi … razočaranj ob spoznanju, da svet in ljudje niso ubrani na naše želje … da želje bolj sanjamo, kot živimo

… kdo ve, kaj si videl v tunelu ob odhodu … kam si umestil svoja hrepenenja in svoja darovanja …svoje neizsanjane ljubezni …za čim si najbolj žaloval in kaj najbolj obžaloval … katero pesem in melodijo si obudil na poti k zvezdam večnega hladu, ko si se poslavljal od tega nekaj, kar ti je bilo … mi je … in nam je dano? Vem, da si ljubil, da si v slovo poljubil … svoje, življenje in svet … to vem, kajti bil si tak, da si moral ljubiti …

So dnevi, ki so namenjeni solzam, … ko se naučiš jokati za preteklostjo, ki je nisi znal dovolj ceniti, dokler je bila sedanjost. Je sreča, ki je bila dana, ki je izginila in se vendar vrača, da sreči … ki daje priložnosti, da jo spet doživiš, da se spomniš najlepšega v sebi, da se zbudiš … čeprav le za kratko … da v danes preneseš včeraj …

…res je le vprašanje časa, kdaj se ti bom pridružil … tam, kjer od nobenega od naju ne bo nič
… kjer bo za obema ostalo le to, kar bodo o nama in najinem skupnem svetu v drugem času najinega sveta drugi nosili v srcih in spominih … kot te zdaj v sebi nosim jaz, prijatelj moj večni …

…po svoje smo le štafetna palica med svojim obstojem in koncem človeštva.

neikko

vredna si
obsedel je čas
in moja usedlina
v njem
vpeta med trave
regratovih sonc
razpada
me lomi

kamene misli
kot nespametne device
s svetilkami brez olj
dolbejo
prostor in čas
s temo

vredna si
naj se spotakne ogenj
ob oči brez sonc
in zaboli z lepoto...

neikka

DAN

Ne lep, ne grd,
tako prazen,
a vendar koprneč,
tak nič
praznine poln,
boli, molče ječi …
še rojenice
so umrle
in sojenice
so slabe volje …
tako oblaki
pokrivajo jasnino,
da sonce je, ga ni,
da želja se rodi
v nič,
v prazno pade
in že je ni …

Nihče ne joče,
nihče se ne smeji,
nihče ni z mano,
še smrt se me boji.
Vendar je dan …
eden izmed mnogih …
moj dan …

neikko

USLIŠANE MOLITVE

Molili smo za Ameriko,
želeli smo Ameriko,
hoteli smo Ameriko.
Bili smo dobri molilci,
primolili smo Ameriko,
zdaj pa naša sodišča
poznajo le zakone,
a ne poznajo pravice,
naša ljubezen
pozna le seks,
kondome, alimente,
pozna le denar,
pozabila je na
poštene poti do njega,
ne pozna ljubezni.

Molili smo za kapitalizem,
želeli smo kapitalizem,
hoteli smo kapitalizem.
Bili smo dobri molilci,
primolili smo kapitalizem,
zdaj pa naši bogataši
poznajo jete, jahte,
kaviar, šampanjec, Tahiti,
a delo je brez pravic,
žulji ne poznajo veselja,
ne do dela, ne do življenja,
veselja do rodu,
njihov znoj pa
kupuje, kupuje, kupuje
na Wall Streetu.

Molili smo
za propad socializma,
za družbo bogatih,
za enakost v bogastvu,
za demokracijo,
za pravico do vere
in do boga …
Bili smo dobri molilci:
socializem je propadel
s pravicami vred,
na enega bogatega
smo primolili sto siromakov,
glas kruhove skorje šteje,
kot šteje glas potice,
imamo vero, ki ima vse,
kar je bilo nam vzeto,
ne enega, imamo kopico
prepirljivih bogov,
a naša življenja
ne štejejo enako,
življenja ne štejejo,
saj niso prešteta v bankah,
niso naložena v trezorje.

Aleluja …
naj molimo še enkrat
za nekaj drugega?

neikko

http://www.youtube.com/watch?v=mO9jVXvOz48&feature=related

molitev za Domovino

mladenka
z dlanmi jagod
v odsevu sonca
pleši
rajaj
tvoje
ognjene noge
naj se vrtijo
v ritmu
belih krajin
upornih gora
jagodnih polj
prebujenih dolin
pokončnega morja
čarobnih ravnin

pleši
mladenka
ne boj se
sklonjenih senc
ki kot berači
ob vznožju katedral
minulih zidakov
teptajo jutro
ne boj
postav
ki kot farizeji
mažejo
stene tvojih templjev
sekajo plotove tvojih pesmi
uklenjajo korake tvojih svobod

pleši
mladenka
kot nevesta pleši
z rožmarinom v laseh
z materinim naglasom
moli
v duši
za sebe
za nas
za stopinje
tvojih polj
za otroke
tvojih rek
ki še upajo
pojejo s teboj
Domovina...



neikka

TRENJA

Nikoli nisem mislil, da bom kdaj tako resno razmišljal o temi, ki jo ponudi TV, potem pa me POPTV v Trenjih preseneti s temo o vedeževanju in vedeževalcih. Temo, ki me je nekoč, ko je bila v sivi zoni somraka pogovorov in odnosov, tako zelo zanimala, ker sem tudi sam imel neko čudno in nenavadno sposobnost (pozneje sem ugotovil, da jih imam kar več – očitno nastopajo v snopičih, da se pozna več marog, ko te hudiš s takim snopom udari) in to je neka vrsta čustvene telepatije.
Čutil sem, kdaj kdo laže, čutil sem, kaj čuti, čutil, kaj želi … kaj ga moti – po nekajletnem treningu pretvarjanja čustev v misli pa sem »čutil«, kaj misli.

Le dovolj blizu sem moral nekomu priti in zanimati me je moral. In že je bil »božji dar« v akciji.
Do šestintridesetega, ko sem se sposobnosti načrtno in programirano začel odrekati, ker sem ugotovil, da bolj hudičevega daru od tega skorajda ne more biti in da bom končal kje visoko, če bom tako nadaljeval. Na vrvi in ne na družbeni hierarhični lestvici.
Kar kakšnih šest, sedem let in morda še kaj več je trajalo, da je »reč« skoraj izginila … pa sem kakšnih 14, 15 let kasneje v zameno za to odkril še nekaj hujšega, kar človeka dobesedno vodi v manipuliranje … a za razliko od prejšnjega sprejemanja, je šlo pri »novosti« za dajanje …

Takrat sem že dozorel in sem nevarnost za mentalno zdravje takoj spoznal … po enem dnevu treninga, ki je bil v resnici nenavaden celo za fantazijo, sem se preprosto izklopil. In priznam: za čustveno prepoznavanje mi je žal (hkrati pa vem, da takrat temu nisem bil kos), za tole novo reč izpred let pa …ej, taka je bila, da mi bi moralo biti žal, da sem se ji odrekel, hkrati pa … bog ve, kaj bi bilo, če jo bi sprejel in razvijal, kajti tudi trdo meso je lahko v svetopisemskem pomenu mehko.
In v to »udarijo« Trenja in številni pametovalci, ki imajo podobne sposobnosti, a jim ni dano, da jih bi razložili drugim, ker jih niti sebi niso bili sposobni ali poskušali (ali pa se zgolj ne zavedajo, da je svojo drugačnost dobro poznati in jo umestiti v svet »normalnosti« okrog njih).

In kot da je premalo kup posebnih talentov, ki ne vedo ravno dobro, kaj bi z nadštevilnim darom in se sploh ne zavedajo kapitala, katerega so jim rojenice in življenjska naključja dali v dar, in ne vedo, da je treba tudi talente gojiti in razvijati (predvsem pa o njih presoditi in jih oceniti –tako subjektivno kot jih čimbolj objektivizirati), nadre trop povsem jasnih mislecev tipa »gledam z rokami, mislim z jezikom«, ki se od materialnega in nemerljivega po njihovem diktatu in njihovih predstavah niso sposobni oddaljiti niti za ped razumevanja in poskušajo imeti »schnell kurs« miselnega nasilja nad ljudmi, ki imajo nekaj več in nekaj posebnega, ne znajo pa tega povsem opredeliti in oceniti ter ceniti.
Pa smo tam, ko bo morda le dobro kaj povedati, o čemer imaš nekaj malega pojma z druge strani »normalnosti« - s tiste, ko je lahko tvegano, če o nečem spregovoriš, ker te bodo »normalni« brž imeli na nenormalnega.

Za boga milega, ti ljudje s posebnimi talenti, se mi predvsem smilijo, ker so nepripravljeni na realnost in krutost borbe za svoj status, svojo drugačnost, svoj več, na selekcijo, ki jo nad njimi izvajajo ljudje, ki nimajo ne posebnih talentov, ne kreativnosti mišljenja in ne … , ki pa dobro čutijo, da je tisti, ki je bolj sposoben, tudi bolj nevaren.

Bogastvo se da oropati, si ga prilastiti, si ga prigoljufati – ej, človek, sposobnosti se pa vse to ne da. Lahko si jih želiš, lahko jih zavidaš, lahko jih preklinjaš in podcenjuješ … lahko jih trgaš in ne priznavaš … dobiti jih pa ne moreš in ne kupiti. Za konec bi najbrž moral napisati kak aforizem?

Nočem, vse, kar sem želel, sem napisal.

neikko

na fotografiji Evgen Bavcar

Drage prijateljice, prijatelji, blogerji in spostovana slovenska javnost!

Ta moj zapis je zapis v podporo velikemu slovenskemu umetniku, ki zivi in dela v Parizu, dr. estetike in filozofije, esejistu in velikemu fotografu svetovnega formata, g. EVGENU BAVCARJU proti krivicni razsodbi slovenskega sodisca, ki je krsila temeljne cloveske pravice,ko se je boril za pravice slepih in za to, da bi dobil rasodbe in dopise v Brailovi pisavi. Evgen Bavcar je ze od otrostva slep in zato unikum v umetniskem fotografiranju.

Vso slovensko javnost prosim in pozivam, da podprejo peticijo slovenskega PENA v podporo velikemu slovenskemu umetniku, ki se mu je zgodila ta nezaslisna razsodba sodisca in peticijo podpisejo.

Prilagam tudi njegov dopis v francoskem jeziku:

Par l’envoi de ce courriel je fais appel à tous ceux qui peuvent se joindre à l’action du PEN slovène en ma faveur. Il s’agit de la décision de recueillir des signatures contre la décision du tribunal slovène qui me condamne injustement à une lourde peine de dédommagement.

A la suite d’un procès non équitable qui m’a mis en position d’inégalité et de discrimination je subis une peine qui remet en question les droits fondamentaux de l’homme mais aussi le respect du handicap en tant que différence humaine et le droit de disposer de soi-même et de son image.

Ce procès fut réalisé à la base de preuves fictives et des pièces non signées, prétextant ma cécité pour ne pas me produire de contrat ou d’autres pièces contractuelles signées. Malgré mes nombreuses requêtes le tribunal n’a pas tenu compte de mon handicap et de mes besoins particuliers en me mettant ainsi dès le début en position d’infériorité et de discrimination.

Ce procès remet en question tous les acquis fondamentaux de notre civilisation et ignore le travail en faveur de la réhabilitation des handicapés en général et des aveugles en particulier, ainsi que le droit de disposer de ma propre personne et de mon image et de la liberté de dire ma spécificité. En vous remerciant de souscrire à cette pétition je prie toutes les personnes de bonne volonté de se joindre à l’action du PEN slovène. Il vous suffit de me renvoyer un mail precisant votre nom et adresse et la mention -je soutiens

E. Bavcar et l’action du PEN slovène en sa faveur-.

Evgen Bavcar